Na lokaciji Zolajeve ulice 12, v neposredni bližini industrijske cone Tezno, je nastal sodobni »Tehniški šolski center Maribor«, v katerega so se, skladno z aktom o ustanovitvi, združili:
– Srednja strojna šola Maribor,
– Srednja strojna in poslovna šola Maribor in
– Dijaški dom Tezno.

Prav je, da o vsaki izmed združenih enot zapišemo kratek zgodovinski pregled.

SREDNJA STROJNA ŠOLA MARIBOR

Srednja strojna šola Maribor ima dolgoletno tradicijo in zgodovino. SKSMŠ, Srednja kovinarska, strojna in metalurška šola Maribor, ki je predhodnica Srednje strojne šole Maribor, je nastala ob uveljavitvi usmerjenega izobraževanja leta 1981 z združitvijo štirih sorodnih šol:
– strojnega dela Tehniške elektro, strojne in tekstilne šole Maribor,
– Avtomehanskega in kovinarskega centra Maribor,
– Železniške industrijske šole Maribor in
– Poklicne kovinarske šole Slovenska Bistrica.

Najmlajši je tehniški del šole. Leta 1950 se je iz Delavskega tehnikuma razvila prva tehniška srednja šola v Mariboru s strojnim, elektrotehniškim in tekstilnim odsekom. Prostore je imela v Miklošičevi in Cankarjevi ulici, vendar so jo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev kmalu ukinili.

Spomladi leta 1956 so predstavniki industrije v Mariboru na zboru proizvajalcev okrajnega ljudskega odbora in na pobudo današnjega Društva strojnih inženirjev Maribor predlagali, naj se v Mariboru spet ustanovi Srednja tehniška šola za strojno in elektro stroko. Predlog so podprli republiški in občinski organi, zato je 1. septembra istega leta šola že vpisala en strojni in en elektro oddelek s skupno 80 učenci.

Vodstvo šole je že na začetku vzpostavilo tesne stike z gospodarskimi organizacijami ter skušalo reševati vzgojna in materialna vprašanja v povezavi z njimi. Več podjetij je šoli pomagalo z nasveti, materialno podporo in s predavatelji. Med podjetji so posebej omenjena: Tovarna avtomobilov in motorjev, Elektrokovina, Metalna, Hidromontaža, Dravske elektrarne in Swaty.

Šola se je hitro razvijala in tako je bilo v šolskem letu 1959/1960 na šoli že 9 strojnih in 8 elektro oddelkov. Istega leta so bili ustanovljeni tudi Odsek za izobraževanje odraslih, Odsek za dopisno izobraževanje ter dislocirani oddelki v Ptuju, Ravnah na Koroškem in Radljah.

Leta 1959 se je šola preselila v novo zgradbo na Gosposvetski 9 in vpisala tudi prvi kemijski oddelek v Rušah, vendar se je kemijska šola kmalu osamosvojila. Jeseni 1960 je bil ustanovljen tudi gradbeni odsek, ki se je prav tako hitro osamosvojil v Gradbeni šolski center.

Šola se je v teh letih tako kadrovsko kot materialno krepila in leta 1963, po velikih težavah, dobila tudi novozgrajene šolske delavnice. V šolskem letu 1972/1973 je šola na željo tekstilne industrije in Skupščine občine Maribor vpisala prve učence v novoustanovljen tekstilni odsek.

Do ukinitve šole in združitve strojnega dela v Srednjo kovinarsko, strojno in metalurško šolo Maribor leta 1981 je končalo šolanje 3528 diplomantov, od tega na strojnem odseku 1421. Šola pa je veliko prispevala tudi k razvoju Maribora in širše regije.

Avtomehanski in kovinarski center – ŠAKC

Ima najstarejšo tradicijo. Začetki segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko je Avstroogrska monarhija, na osnovi šolskega zakona iz leta 1869, ustanovila OBRTNO-NADALJEVALNO ŠOLO dveh letnikov in pripravljalnega razreda. Zanimiv je bil program: poslovno spisje, obrtno računstvo in obrtno risanje. Pouk je med tednom potekal zunaj delovnega časa, v večernih urah in ob nedeljah dopoldan (8 ur tedensko). Šolsko leto se je začelo oktobra in končalo aprila. Poučevali so honorarno plačani učitelji in mojstri v nemškem jeziku.

Po razpadu monarhije in ustanovitvi Jugoslavije so bili leta 1918 v šolo nameščeni slovenski učitelji. Šola se je imenovala OBRTNO-NADALJEVALNA ŠOLA. Obiskovali so jo obrtni vajenci in vajenke mesta Maribor vseh strok. Imela je do 24 oddelkov z do 1100 vajenci in je bila nameščena v dveh šolskih zgradbah. Najdemo zanimiv zapis, da so ob koncu tretjega letnika učenci opravljali zaključni izpit pod predsedstvom odposlanca banske uprave. Tudi med okupacijo je šola delovala, vendar pod nemško upravo (“BERUFS SCHULE”).

Po osvoboditvi Jugoslavije leta 1945 je pod okriljem okrožnih odborov Osvobodilne fronte in na pobudo ministrstva za industrijo in rudarstvo LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE začela delovati STROKOVNA NADALJEVALNA ŠOLA ZA MEHANIČNO TEHNIŠKO OBRT. Tedenska obveza učencev je bila 10 ur v dveh popoldnevih s po šestimi predmeti.

Leta 1958 se je pričela gradnja novega šolskega prostora, ki je bil sprva namenjen:
– VAJENSKI ŠOLI KOVINARSKE STROKE,
– MOJSTRSKI ŠOLI KOVINARSKE STROKE in
– VAJENSKI ŠOLI AVTOMEHANSKE STROKE.

Leta 1962 je bil ustanovljen KOVINARSKI ŠOLSKI CENTER s sedežem v Smetanovi ulici, v okviru katerega so delovale:
– POKLICNA ŠOLA KOVINARSKE STROKE za izobraževanje mladine z enoto za izobraževanje odraslih in
– DELOVODSKA ŠOLA KOVINARSKE STROKE.

Leta 1972 je nastal AVTOMEHANSKI IN KOVINARSKI CENTER.
Po združitvi več šol 1981. leta je AVTOMEHANSKI IN KOVINARSKI CENTER postal sestavni del SREDNJE KOVINARSKE, STROJNE IN METALURŠKE ŠOLE MARIBOR.

Železniška industrijska šola – ŽIŠ

Začetki ŽELEZNIŠKE INDUSTRIJSKE ŠOLE segajo v leto 1925, ko so JUGOSLOVANSKE DRŽAVNE ŽELEZNICE prevzele mariborsko delavnico za popravilo železniških vozil, ustanovljeno leta 1866 – prvo na jugoslovanskih tleh. Mladi delavci so tako obiskovali svojo posebno šolo, v kateri so imeli 24 ur teoretičnega in prav toliko praktičnega pouka tedensko. Predavali so železniški uslužbenci, toda šola je bila zaradi gmotnih težav ukinjena po osmih mesecih. Jugoslovanskemu prometnemu ministrstvu so zadostovale podobne šole v Zagrebu, Nišu, Sarajevu in Smederevu.

Leta 1936 je upravnik ŽELEZNIŠKE DELAVNICE MARIBOR inž. Ignacij Vidic pregovoril inž. Jožeta Podboja, da je vnesel v razpis za sprejem novih učencev med mesta železniških šol tudi Maribor, saj je čutil potrebo po strokovnem kadru, zapostavljenost najstarejše delavnice v državi in s tem zapostavljenost Slovencev zaradi njihove maloštevilnosti.

Tako je bila podpisana ustanovna listina OBRTNE ŠOLE PRI ŽELEZNIŠKI DELAVNICI v Mariboru. Štiriletna šola je imela rang šestih razredov gimnazije. Na razpis za sprejem 40-ih učencev se je prijavilo preko 250 kandidatov. Sprejemni izpit je obsegal slovenščino, matematiko, zemljepis, zgodovino in psihotehnični del. Šola je bila edina slovenska šola te vrste. V prvem razredu so poučevali naslednje predmete: slovenski jezik, srbohrvaški jezik, aritmetiko, geometrijo, fiziko, tehnologijo materiala, tehnologijo orodja, risanje, zgodovino, zemljepis, železničarstvo in telovadbo. Praktičnega pouka so imeli toliko kot teoretičnega.

V drugem šolskem letu se je za sprejem 40 učencev prijavilo preko 400 kandidatov. Pri praktičnem pouku so se učenci začeli deliti po obrteh.

V tretjem letu se je prijavilo okrog 450 kandidatov. Tretji razred je obsegal, zraven že zgoraj naštetih predmetov, še mehaniko, strojeznanstvo, elektrotehniko, strojne elemente, obdelovalne stroje in vozove, v četrtem letniku pa še plinske motorje, lokomotive, varjenje in knjigovodstvo. Praktični pouk so v četrtem razredu obiskovali v strokovnih oddelkih železniške delavnice.

Leta 1940 so učenci prvič opravljali zaključni izpit, ki je obsegal 7 predmetov.

Ob okupaciji so Železniško delavnico Maribor evakuirali v Sarajevo skupaj z učenci 3. in 4. letnika. Nemci so prevzeli Železniške delavnice in šolo.

Zaradi velikih potreb po kadru so šolo preuredili v triletno – vajensko. Sprejemali so več učencev, zato so prostorsko stisko rešili z adaptacijo skladiščne lope v šolske delavnice.

1945. leta je šola ponovno zaživela kot slovenska. Delila se je na obrtno in vajensko. Obrtna šola je imela svoj internat – kapucinski samostan na Studencih.

1946. so uvedli še en tip šole: NIŽJO TEHNIŠKO ŠOLO, ki je ostala tukaj le leto dni, nato je bila premeščena v Ljubljano.

1947. se je šola ločila od Železniške delavnice in postala samostojna ustanova, podrejena le Glavni direkciji železnic. Ob tem je dobila naziv ŽELEZNIŠKA INDUSTRIJSKA ŠOLA MARIBOR.

Sčasoma je šola razvila številne obšolske dejavnosti, po katerih je slovela daleč naokrog: športne, kulturne in predvojaške. Na tekmovanjih železniških šol je osvajala prva mesta in prehodne zastavice.

Leta 1981 je ŽELEZNIŠKA INDUSTRIJSKA ŠOLA MARIBOR postala sestavni del SREDNJE KOVINARSKE, STROJNE IN METALURŠKE ŠOLE MARIBOR.

Srednja kovinarska, strojna in metalurška šola Maribor, kot predhodnica današnje Srednje strojne šole Maribor, je bila torej ustanovljena 1981. leta, ko so se združile šole strojne usmeritve v Mariboru. Šola se je v svojem razcvetu kadrovsko in materialno krepila. Izobraževanje je potekalo za vse kovinarske, avtomehanične in metalurške poklice ter za strojnega in metalurškega tehnika. Šola je bila priznana ne le po kakovostnem izobraževanju, temveč tudi po inovativnih pristopih (napovedano spraševanje, povezovanje obrti in šole, vertikalna prehodnost med programi, izobraževalni kotički na specializiranih sejmih itd.).

Žal so gospodarske razmere v 90-ih letih in s tem povezana kriza mariborskega gospodarstva povzročile, da je vpis upadal, saj se je zmanjšalo tudi zanimanje za poklicno in tehniško izobraževanje s področja strojništva. Nastala situacija je močno vplivala na delo in nadaljnji razvoj šole. V teh letih so se začele priprave za združitev obeh mariborskih srednjih strojnih šol na lokaciji na Teznu, kjer je v tem času nastajala nova šolska zgradba.

V zadnjih letih se stanje vpisa in zanimanje mladih za področje strojništva spet intenzivira.

Srednja strojna šola Maribor ima tudi zelo uspešno enoto izobraževanja odraslih, v okviru katere potekajo formalne in neformalne oblike izobraževanja, prilagojene odraslim udeležencem izobraževanja.

SREDNJA STROJNA IN POSLOVNA ŠOLA MARIBOR

Zgodovina šole se začenja v letu 1941, ko je okupator, takoj po zasedbi Maribora, na travnikih, kjer je stal nekdanji TAM, za potrebe nemške vojne industrije zgradil eno največjih tovarn – Tovarno letalskih delov Maribor. Nova tovarna je seveda potrebovala delavce, ki so jih v jeseni 1941. leta poslali na šolanje v Nemčijo. Z rednim šolanjem za poklice kovinarske stroke pa so pričeli tudi v Mariboru ter v ta namen preuredili prostore v tekstilni tovarni čipk Texti.

Tako je, med vojno ustanovljena poklicna kovinarska šola, leta 1945 postala Industrijska kovinarska šola, ki je dala prve solidno šolane delavce s kovinarskimi poklici. Poleg Industrijske kovinarske šole pa je bila, zaradi še vedno velikega pomanjkanja kvalificiranih delavcev, ustanovljena tudi Šola učencev v gospodarstvu.

Prvi vpisani učenci so imeli šest oziroma sedem razredov osnovne šole, nekateri pa tudi nižjo gimnazijo. Zaradi tega so se takrat odločili za izobraževanje po dveh tirih: tiste z nižjo izobrazbo so vpisali na Industrijsko kovinarsko šolo, gimnazijce pa na Višjo kovinarsko. Slednji so lahko šolanje nadaljevali na Tehniški srednji šoli v Ljubljani.

Poleg teh so se v šolo vpisali tudi vajenci, ki so triletno učno dobo opravili med vojno. Njim je šola dovolila opravljati zaključne izpite že v novembru 1945.

V šolskem letu 1949/1950 se je pričel pouk teorije v novi zgradbi, v naslednjem šolskem letu pa še praktični pouk. V novo poslopje so veliko delovnih ur vložili tudi učenci in učitelji.

Na šoli so izobraževali strojne in orodne ključavničarje, strugarje, brusilce, kovače, rezkarje in kalilce, avtomehanike in avtokleparje.

V šolskem letu 1957/1958 se je za vpis prijavilo 255 učencev, od tega 22 deklet. Zaradi pomanjkanja prostorov, zdravstvenega stanja in neuspeha na sprejemnih izpitih so jih 110 odklonili. V letu 1958 so pospešeno gradili šolski internat.

V šolskem letu 1961/1962 so na šoli odprli triletno Tehniško šolo za industrijske strojne tehnike za odrasle.

Leta 1964 se je šola preimenovala v Šolski center pri TAM Maribor, ki je imel dve šoli:
– POKLICNO ŠOLO ZA INDUSTRIJSKE KOVINARJE ZA MLADINO IN ODRASLE in
– TEHNIŠKO ŠOLO ZA INDUSTRIJSKE STROJNE TEHNIKE ZA MLADINO IN ODRASLE.

V šolskem letu 1977/1978 je šolo obiskovalo skupaj 1178 učencev, ki so jih večji del štipendirale delovne organizacije.

Osemdeseta leta so na šolah potekala v znamenju usmerjenega izobraževanja. Največ sprememb je novi izobraževalni program prinesel prav strokovnim šolam, ki so z njim dobile številne nove predmete, učilnice in seveda učitelje.

V šolskem letu 1983/1984 je šola ponovno spremenila ime. Učenci in učitelji šole so se namreč s statutom odločili za nov naziv – Srednja kovinarska strojna šola TAM.

Vlada Republike Slovenije je 4. junija 1992 izdala odlok o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda z imenom Srednja kovinarska strojna šola Maribor. V šolskem letu 1993/1994 so se na šoli izobraževali dijaki v 18-ih oddelkih, od tega šest prvih, po pet drugih in tretjih ter dva tehniška.

V šolskem letu 2000/2001 je bil vpeljan program podjetniškega poslovanja s poklicem poslovni tajnik v dveh nadnormativnih oddelkih.

Zaradi uvedbe novega izobraževalnega programa je šola leta 2002 dobila novo ime Srednja strojna in poslovna šola Maribor.

20. novembra 2006 je prišlo do podpisa pogodbe za dograditev, rekonstrukcijo in adaptacijo Srednje strojne in poslovne šole na Teznem, na osnovi katere je zrasel sodoben Tehniški šolski center Maribor – center, ki obsega več kot 10.000 kvadratnih metrov površine.

DIJAŠKI DOM TEZNO

Dijaški dom Tezno je bil ustanovljen leta 1945 zaradi potreb Industrijske kovinarske šole in je najstarejši dijaški dom v Mariboru. Dijaki so v začetku bivali v lesenih barakah, ki so jih zgradili Nemci med 2. svetovno vojno za bivanje vojnih ujetnikov, ki so delali v tovarni letal, kasnejšem TAM-u. Razmere v barakah so bile slabe, zato so se dijaki leta 1950 preselili v meljske kasarne, kjer so bile razmere nekoliko boljše, vseeno pa je bilo v spalnici med 20 in 30 učencev. Leta 1952 so na Teznem zgradili prvi dom za 144 učencev. V spalnicah je takrat bivalo po 6 učencev. Leta 1962 so zgradili še en dom s triposteljnimi sobami, ki je bil za tiste čase sodobno opremljen. Ta zgradba obstaja še danes in jo imenujemo »stari dom«. Leta 1983 so prvotno zgrajen dom porušili, zemljišče odprodali in ob starem domu zgradili še eno zgradbo, ki jo imenujemo »novi dom«. Obe zgradbi so povezali z vmesnim hodnikom. Istočasno so takrat obnovili tudi novi dom.

Zunanjost doma se od takrat ni več spreminjala. V notranjosti starega doma so kasneje zamenjali okna, v zadnjih letih pa smo obnovili še njegovo notranjost: večino sob za dijake smo opremili z novim pohištvom, obnovili kopalnice in tla v zgornjem nadstropju.

V domu je 260 postelj. V novi zgradbi so triposteljne sobe, v stari obnovljeni zgradbi so v drugem nadstropju dvoposteljne sobe, kjer imata po dve sobi skupaj eno kopalnico. V prvem nadstropju so dvoposteljne, nekaj triposteljnih sob in skupni sanitarni prostori. V zadnjih letih smo v domu pridobili prostor za fitnes, računalniško učilnico, internetno omrežje in knjižnico.

Leta 2008 smo v domu uredili spominsko sobo, ki prikazuje zgodovino dijaškega doma od začetkov do danes.

Večinoma so pri nas bivali dijaki Industrijsko kovinarske šole in njenih naslednic (danes Srednje strojne in poslovne šole Maribor). V obdobju, ko je imela večji vpis Živilska šola Maribor, je v domu bivalo tudi veliko dijakov omenjene šole. V zadnjem desetletju pa so v domu bivali še dijaki škofijske gimnazije, ki so zadnjih pet let predstavljali večino vseh varovancev.

Dijaški dom ima bogato zgodovino. V prvem desetletju njegovega delovanja je bilo v dom vpisanih tudi do 1000 učencev. Po preselitvi in izgradnji obeh stavb na sedanji lokaciji okrog leta 1960 je bilo v domu do 300 dijakov, po letu 1984 in zadnji obnovi doma pa blizu 400 dijakov. Po osamosvojitvi Slovenije je število dijakov začelo hitro upadati. Leta 2000 je bilo v domu le še okrog 140 dijakov, leta 2005 je to število padlo pod 100 in se je še nadalje zmanjševalo. Po preselitvi dijakov škofijske gimnazije v njihov lastni dom je število dijakov padlo pod 10.

Dom je bil skoraj popolnoma prazen, zato je potrebno skrbno gospodarjenje in veliko truda z dodatnimi dejavnostmi, da lahko še vedno poslujemo pozitivno. Dejavnost Dijaškega doma Tezno z najbogatejšo zgodovino med domovi v Mariboru se lahko ohrani samo znotraj Tehniškega šolskega centra Maribor ter z uvajanjem novih programov, ki bodo v center pripeljali zadostno število dijakov.